Šola za otroke s posebnimi potrebami je prvi spomladanski konec tedna priredila olimpijski dan za gojence svoje šole in drugih sorodnih ustanov. Vsem gojencem je skupno to, da imajo downov sindrom. Vsak učenec je sodeloval v najmanj eni disciplini, nekateri pa tudi v več.
Sklep programa je bil tek na 100 metrov na osrednji tekaški stezi šole, ob navzočnosti staršev in povabljencev. V teku naj bi sodelovalo deset tekačev od 8 do 12 let. Nekaj minut pred tekmo jih je učitelj telesne vzgoje zbral in jim s posluhom za pedagogiko položil na srce:
»Otroci, res je tekma, ampak bistveno je to, da vsak od vas teče po najboljših močeh. Ni pomembno, kdo bo zmagal; pomembno je samo to, da vsi pridete na cilj. Me razumete?«
»Ja,« so v zboru odgovorili učenci.
Navdušeno, ob vpitju staršev, sorodnikov, učiteljev in sošolcev, so se postavili na štartno črto. Po standardnem »pripravljeni – pozor – zdaj« je učitelj telovadbe ustrelil v zrak.
Deseterica se je pognala v tek in že po prvih metrih sta se dva ločila od drugih in prešla v vodstvo.
Nenadoma se je deklica, ki je tekla na predzadnjem mestu, spotaknila in padla. Praski na kolenih nista bili nič hujšega, precej bolj se je ustrašila, zajokala pa je zaradi obojega. Fantek, ki je tekel zadnji, se je ustavil, da bi ji pomagal; pokleknil je k njej in ji dal prisrčen poljubček na potolčena kolena. Občinstvo je vstalo in se pomirilo, ko je videlo, da ni nič hudega. Ampak drugi otroci, vsi do zadnjega, so se obrnili, in ko so videli svoja sošolca, so se vrnili k njima. Družno so potolažili deklico. Njen jok se je spremenil v smeh, ko so jo v duhu učiteljevega priporočila – ni pomembno, kdo zmaga – s skupnimi močmi dvignili in jo odnesli na cilj, tako da so vsi naenkrat pretrgali ciljni trak.
Očitno se imamo še veliko naučiti. Dobro pa je to, da se imamo od koga učiti.
(zgoraj napisana zgodbica je povzeta po knjigi “Ti povem še eno zgodbo” od J. Bucaya)
Očitno se imamo še veliko naučiti. Dobro pa je to, da se imamo od koga učiti.
Kot vidite, ekipno treniranje nam vedno lahko ponudi veliko več, kot smo si mislili, če le sami sebi dopustimo biti del ekipe. Včasih se nam število drugih navzočih ne zdi nič posebnega in smo na treningu »samo« zato, da naredimo nekaj zase. Pa vendar, že kratek pogovor pred treningom, spodbudna beseda med treningom ali pa kakšna šala po treningu lahko pomenijo veliko več kot samo to.
Biti del ekipe ne pomeni, da treniramo skupaj. Ko si del ekipe, čutiš povezanost in kar je še najbolj pomembno, ni ti vseeno. Včasih se nam zdi vse tako zelo samoumevno in niti ne opazimo lastnega vpliva na druge vadeče okoli nas.
Biti del ekipe ne pomeni, da treniramo skupaj. Ko si del ekipe, čutiš povezanost in kar je še najbolj pomembno, ni ti vseeno.
V preteklosti sem že sem omenil, da ima vsak posameznik/-ca svoj značaj, svoje želje in cilje, svoj način motivacije, svoj najljubši način treniranja, svojo najtežjo vajo ter svoj način dojemanja in razumevanja razlage. Zavedati se morate, da z vsakim pogovorom med razlago vaj in zavijanjem z očmi ne vplivate samo na trenerja, temveč še bolj na druge, ki mogoče želijo slišati več, kot samo to katera vaja je na vrsti. Nekaterim med vami ni do poslušanja (upam da) motivacijskih zgodbic in s tem ni nič narobe (še manj zamer), vendar se vprašajte, ali prav ta zgodba komu drugemu lahko da nov zagon in spodbudo, da iz sebe iztisne več, kot je bil zmožen/-a kadarkoli do sedaj.
Kot rečeno, vsak izmed vas ima svoj način motivacije ter svoje razloge, zakaj trenirate in to je super, vendar imejte v mislih tudi ekipo, kajti če pomagate ekipi, pomagate sebi in ta povezanost lahko traja večno – tudi izven termina treningov!
Do naslednjič!
Adi M.
